Menorca - drugi del (raziskovanje otoka)

Ker je sam otok izjemno majhen in dostopen (iz skrajno vzhodnega do skrajno zahodnega dela je približno 55km) sva se odločila, da vsak dan v tednu raziščeva en del.

Glavne ceste so v super stanju, vse stranske poti in poti do najlepših plaž pa... Razgibane!

In ni semaforjev. So pa krožišča. Povsod. In omejitev 40km/uro! Vozite po predpisih!

Če boste uporabljali garmin, vas bo vedno odpeljal po najbližji možni poti. Ki pa ni garancija za končno destinacijo! Vzemite raje zemljevid na recepciji in se orientirajte po mini cestah, ki so označene. Midva sva potem vedno vtipkala najbližjo možno plažo tisti, do katere sva želela in za katero je bilo označeno parkirišče.

Če vam na pol poti do željene destinacije piše Casa privat - obrnite! Da ne boste prišli do konca ceste, kjer ne boste mogli obrniti in boste morali kar nekaj časa voziti vzvratno. In vse kar boste slišali bodo 'avto senzorji'. Povsod. Spredaj, zadaj! In če boste imeli srečo, ne boste naleteli še na konje...

Po vsej verjetnosti na vrhuncu sezone pri najbolj obiskanih plažah pobirajo parkirnino - midva v sredini maja nisva plačala niti enkrat!

Plaže so neverjetne!

Na severu otoka se najdejo rdeče plaže in čudovit svetilnik Cap de Cavalleria. Pot do njega je pravljična. Vidiš ga nekje v daljavi, pot do njega pa kar traja in traja...

Najlepše plaže so na jugozahodu otoka.

Plaže Macarella, Macarelletta, Mitjana in Mitjaneta. Pa plaža Son bou, Turqueleta, Cala Blanes, Cala Son Saura... In super je to, da sta zelo pogosto iz istega parkirišča dosegljivi dve plaži!

Skoraj na vsaki plaži je lokal. So pa plaže, kjer ni nič, tako da je super, ce se založite z vodo in prigrizki za prvo silo.

Midva sva se doma najedla zajtrka (malo pred Ciutadello sva našla Lidl, kjer sva naredila zalogo), dan preživela na sendvičih, sadju, oreščkih, piškotih...

Večerjala sva zunaj. Cena hrane je dosti podobna cenam pri nas. Ponudba je sicer prilagojena Angležem (povsod vas bombandirajo s ponudbo angleskih zajtrkov), ki jih je daleč največ na otoku.

Lahko pa jeste vse, kar si zaželite - indijsko, kitajsko, mehiško, pice, testenine, mesne in ribje plošče, solate (katerih cena je glede na postreženo izjemno previsoka), burgerje, paeljo... In to skoraj v vsakem lokalu vse zgoraj našteto! Restavracija, kjer so cene popolnoma normalne, ponudba, postrežba in sama hrana pa NORO dobra in kamor sva se vrnila, je bila Los Delfinos (naselje Los Delfinos). Za predjed, dve glavni jedi in dva kozarca vina sva odštela 26 eur! :)

Je pa izjemno drag sladoled! Kepica je nekje 1.80. V Maó še celo dražji! Ja, kepica tudi več kot 2 eura!!

Krška Jagoda je pač zame daleč najboljši sladoled na svetu! In največje kepice. In potem se res težko zadovoljiš z manj za več denarja...

In midva ne bi bila midva, če ne bi bila vsaj malo športno aktivna.

Peš sva se odpravila na najvišji vrh otoka - El Toro (347m). Kar je bila dogodivščina zase. Mislim, da sva bila v celem tednu edina 'norca', ki sva se proti vrhu odpravila peš. Na poti nama je celo vstavil avto, in ponudil prevoz. Pot sicer ni ravno prijetna - ne preostane vam nič drugega, kot beton in vzpenjenje med avtomobili... Ampak je vredno - razged na otok je neverjeten!

Nekaj časa sva imela idejo, da bi zadnji dan rezervirala kajak in otok videla tudi iz 'druge strani'...

Na koncu sva popoldne preživela na bazenu s knjigo v roki. Do poznega popoldneva - ko je postalo dolgočasno in sva obula superge...