Bohinjska Bistrica #1

Ko cel mesec čakaš na sonce. In si ves čas v dilemi, ali rezervacijo odpovedati, ali ne.

Vse do konca sva čakala in upala in držala pesti. Na koncu sva rezervacijo potrdila. Penzion Resje - Nemški rovt. Cena za dve nočitvi z zajtrkom je bila 90eur. Pa čeprav ne bi smela vedeti, ker je bilo še eno od neštetih Matičevih rojstnodnevnih daril. 😉

Penzion je sicer malo oddaljen od samega centra (približno 6min vožnje), a je vreden rezervacije. Zelo prijazne punce, urejene sobe, toplo in prijetno. In zelo preprosto. 

Če vam je pomembno, da imate v sobi televizijo, potem to ob rezervaciji preverite. Midva sva izostanek le-te nadomestila s karaokami! :)

Sobota naju je pričakala, kot da je na široko odprla roke in ponudila, da si vzameva le najboljše.

Po odličnem zajtrku v penzionu sva se odpravila v hribe. Odločila sva se za Planino pri jezeru. 

Avto sva parkirala na označenem parkirišču, kjer je cena celodnevne karte 10eur, ura pa 1.50 - kot povsod, kjer so parkomati. Če kupite karto za 5ur, pa koristite le 4, vam razliko vrnejo nazaj.

Po kar zahtevnem prvem delu vzpona proti planini Vogar, sva iz poti zavila na razgledno točko in vzletno mesto za jadralne padalce. Če bi pot zaključila že tu, bi dobila vse tisto, kar je moja duša potrebovala. Mir. Tišino. In razgled. Z veliko začetnico! 

Po začetnem vzponu in pošteno prešvicanem telesu, se pot precej 'poravna'. Ob poti pa številne koče in narava, ki je tako prepričljiva, da bom hribe zgotovo dodala na svoje mesečne spiske, kaj vse bi rada videla/doživela.

Pot sva nadaljevala mimo koče pri planini Vogar, ki je bila kar precej zasedena. Športni dan osnovnošolskih otrok, pa precej veliko družin z manjšimi otroki. Kot vse kaže, je dostop do planine možen tudi po cesti. Odlična ideja za enodnevne družinske izlete.

Za najlepše stvari v življenju se je treba potruditi. In zadnji metri najinega vzpona še kako dokazujejo to. Ko noge že pošteno pečejo. In ko je glava že polna pričakovanj. In ko tista: samo še dva ovinka - levi in desni, ni več tako zabavna... Takrat prideš do vrha. In zadihaš. In se umiriš. In ugotoviš, kako zelo malo je treba, da si srečen. 

Ker se po napornem dnevu spodobi nekaj dobrega pojesti, sva se po priporočilu odločila za gostilno Ema v Srednji vasi pri Bohinju. Načeloma ok. Sicer na trenutke izgleda, kot da vsi strežejo vsem in nihče nikomur. Prijazni. Ustrežljivi. Sva pa na pico (naročila sva eno veliko in se oba ravno prav najedla) čakala skoraj eno uro - ker so spregledali najino naročilo. V opravičilo sva dobila dodatno pijačo. In plačala sva precej malo - 13eur za res veliko pico in dve pijači. Se je splačalo Matica že prej prepričati, da vsaj kosilo plačam jaz! :)

Preden sva se vrnila do penziona sva se ustavila še na sladici - Pr'štrudlu. V centru Bohinjske Bistrice. Naročila sva palačinke,  štruklje in domač čaj. Iz rožic, nabranih po okoliških hribih. 

Nedelja je bila rezervirana za poležavanje. Po zajtrku. In po jutranjem teku. Okoli jezera. Cel krog. 12km. Kako malo je potrebno, da sem ponosna nase. Na naju. Da si zadava cilj in greva. 

Izlet sva zaključila v bazenu. Da nagradiva telo! Ker nama dobro služi. :)  

Preko Kuponkota sem kupila dve 3urni karti za Vodni park Bohinj. Cena ene za čez vikend je 9.30eur. 

Hvala Bohinj, zagotovo se zelo kmalu spet vidimo!