🔆kaliforniciranje #bitinetipičenturist
- zorkokatja
- Dec 31, 2017
- 5 min read
Pa sem doma. Za mano je najbolj norih 14 dni mojega življenja. Vsi spomini, vse dogodivščine. Ni čudno, da je bil kufer za nazaj tako zelo poln... 🙈
Po celem dnevu potovanja, 15ih prespanih urah v domači postelji in že oddelanem treningu je telo spočito. In glava pripravljena...
Prepričana sem, da sem Kalifornijo doživela popolnoma drugače, kot vsi ostali turisti. Ker sem jo risala skozi objektiv nekoga, ki tam dejansko živi.

Petra je poročena z marincem. Skupaj sta se odločila za življenje v kampu, kjer je njen mož zaposlen. Gre za kamp, ki je iz vseh strani strogo varovan. Vanj tako lahko vstopijo samo osebe s posebno kartico (millitary card) oziroma tisti, za katere odgovarjajo lastniki kartice. Zanimivo - v vseh 14ih dneh, preživetih v njenem avtomobilu, nikoli nihče ni zahteval identiteto mene... Dokaz več, kako zelo sem pasala v tisto okolje! 🙊
Težko opišem celoten kamp. Ko sva se enkrat peljali od doma sem ji rekla, da mi deluje kot svet, znotraj sveta.
Vse hiše so iste. Iste barve, iste oblike. Imajo svoje trgovine, lokale, bolnico, šole...
Celotna zadeva je res ogromna. In povsod se nekaj dogaja. Iz nekje nad tabo priletijo helikopterji - ker so imeli trening. In potem se učijo manevrirati 2m nad tlemi... Čez cesto se pripelje kolona tankov. Slišijo se streli iz pušk in topov. Njihovo delovno okolje - tako pač je. Se navadiš.
Petra je za vsak dan pripravila plan. Da sva okvirno vedeli kako in kaj.
Kljub mojemu vstajanju ob 4ih zjutraj, sem čez dan nekako vedno imela dovolj energije za vse najine podvige. Sem imela pa srečo, da so razdalje tako zelo velike in sem potem pogosto izostanek spanca nadoknadila na poti...
Prvi dan sva se odpravili do njej najbližjih mest - Oceanside in Carlsbad.

Oceanside je tipično turističen v smislu - povsod apartmaji, ki se oddajajo. Pa v isti ulici najbolj razkošne vile in stanovanja, za katera nisi prepričan, če bodo zdržala naslednji sunek vetra.
In seveda objekt, kjer so snemali Top gun!
Sva pa pravi ritem mesta doživeli zvečer, ko sva šli na odprto kuhno. Zanimiva in zelo prijetna izkušnja.
Carlsbad sem doživela kot pravljico. Tako zelo lepo. In zanimivo, kako je popolnoma vsako mesto oddajalo neko svojo energijo.
Počitnice ne bi bile počitnice, če ne bi bili vsaj malo aktivni. Na koncu sva bili kar precej. Jutranji tek, pohodi, snemanja za blog. Kako tudi ne ob takooo zelo dobri Petrini kuhinji... Vsi tisti bagel-i z jajčki, palačinke z javorjevim sirupom, muffini, pite, domači piškotki in sladoled, ...
Ena izmed aktivnosti, ki je pri njih precej popularna, je hiking. Lotile smo se dveh podvigov - prvi je precej znan in turistično dosti obiskan - potato chip. Kos skale, ki je v obliki čipsa. In štrli v nebo. Nad prepad. In kjer se pokaže, kdo je v resnici pogumen. Jaz ne. 🙈 Ampak vse za sliko!

Drugi je bil s tako zelo čudovito osebo - Adibo. Na njenem terenu. Ko minejo 3 ure hoje. In vse že boli. In ugotoviš, da nimaš več vode. Ampak si želiš, da bi bila pot daljša!


Za piko na i smo si privoščile sendvič življenja. V salvadorski restavraciji. Prednost tega, da dogodivščine doživljaš z ‘domačini’... In zraven umirale od smeha, ker smo izgledale kot mali otroci, ki se privajajo na pribor.

Že pred potovanjem sem Petri omenila, da bi si zelo želela preizkusiti kakšen voden trening. Žal je tako, da je zelo malo ponudbe, ki bi omogočala brezplačen prvi obisk.
Po Adibinem predlogu sva se tako prijavili za trening v Orange theory. Urejen prostor, prijazna in energična inštruktorica.
Trening je bil sestavljen iz dve delov (po pogovoru z Adibo in brskanju po spletu, je takšna oblike vadbe zelo pogosta); 30min na tekaški stezi in 30min vaj za moč (mi smo uporabili ročke in trx). Prijetno utrujena, nikakor pa navdušena. Nisem pač tekaške vrste punca!
Cena treningov je nerealna! Za 6 obiskov plačate 140 dolarjev. Za mesečno neomejeno karto okoli 165 dolarjev. Na treningu potrebujete tudi pulzmeter, ki si ga lahko ‘rezervirate’ za 80 dolarjev... Zgolj za občutek.
Daleč najbolj zabaven trening je bil z Joel-om! Ko moja domišlija ni poznala meje. In potem sem bila na koncu sama tista, ki sem komaj prisopihala nazaj do hiše! 🙊

Ni ga čez dan, preživet na plaži. Ko se samo sprehajaš. In dihaš. In vonjaš. In poslušaš tisti zvok morja, ko se val prelomi...
In razpreš dekco. In čakaš. Da sonce pade v morje... To so trenutki za dušo. Ko se čas ustavi. In si hvaležen vesolju, da si, kjer si!





Nad San Diegom sem bila navdušena. Nek tak prijeten občutek. Varno. In lepo. Brez prevelike gneče.




Ker sem bila pri njej ravno v obdobju praznikov, sva se odzvali povabilu na praznovanje Božiča znotraj kampa.
In bili sva kot dva mala otroka. Edina stvar, ki je nisva preizkusili, je bil vlakec. Ker sva ob vsem ostalem dogajanju preprosto pozabili...



In potem je prišel čas za pot na sever. Malibu, Santa Monica, Los Angeles...
Ko se dinamika popolnoma spremeni. Ker so pač turistično izjemno popularne destinacije...
Malibu je čudovit. Ena sama velika plaža... In hiše na hribih. Lep. Urejen. Monden.



So plaže in je Venice beach. 😉 Najeli sva kolesa in se odpravili na vožnjo ob obali. Kilometri peska in morja. Nešteto odbojkarskih igrišč. Skejt parki, košarkarska igrišča, ...


Po plaži sva se lotili hribov. Čez ulice Beverly Hillsa. In tu sem prvič začutila tisti občutek, ki ga dobiš z gledanjem slik. Blišč. Razkošje. Nek popolnoma drug svet, ki ga imamo vsi pred očmi. In je daleč najmanjši del tistega, kar Amerika dejansko je. Ali pa sem samo jaz to tako doživela...
Zvezde slavnih na pločniku, ki je pač pločnik. Če te kdo posebej ne dregne, suvereno odkorakaš čez.
Sama sem snemala. In ves čas se sliši samo - se ti hecaš? To je to? Grozna sem, vem. Ampak imela sem popolnoma drugačno predstavo o zvedi moje drage Meryl Streep.
Občutek je popravil on!
In tu sem se prvič počutila kot tipična turistka. 50 slik... Iz poskoka. Skupaj s Petro. Sama. Noge gor. Roke gor. 😂😂


Zaključek dneva ne bi mogel biti boljši...
Go Kings Go! #kopi11



Za dve karti sva skupaj z davkom in vsemi dodatki plačali 90 dolarjev.
Petra sicer nad tekmo ni bila navdušena, ker je bilo premalo navijanja. Ampak ljudje zelo težko navijajo z vsem tistim pivom, kokicami in tacosi... 😂🙊
Samo vztrajen je treba biti. Ker ko pade gol... In se v zrak in vik in krik poda 21.000 ljudi. Za takšne občutke se hodi na tekme!
Božični dan sva preživeli v mestu, ki ga takoj zamenjam za svoj dom. San Clemente. Plaže. Tekaške steze. In nek tak prijeten občutek, ki ga zelo težko opišem.





Zadnji dan sva namenili šopingu. Kdo bi si mislil... 🙈 Marshalls je zakon!
Kako zelo hvaležna sem za vse trenutke, vse dogodivščine in vse spomine.
Za vse prepete pesmi v avtu. Je imela Seve kar prav, ko nama je skoraj vsak dan zapela - Ovo če biti dobra noč! :)
Predvsem pa sem ponosna nase. Da sem šla. Ker svet ne grize. In v življenju se nečesa novega naučimo samo tako, da poizkusimo.

Comments