Ljubljanski maraton

Pa je za mano. Moj peti tek na Ljubljanskem maratonu - četrta 10ka. 

Nisem si mislila, da bo tako težko. Pravzaprav sploh ne vem, kje se je zataknilo. Jedla sem pametno, naspana sem bila. Ok, v petek sem mogoče malo pretiravala na treningu z vsemi tistimi počepi in sklecami in brpee-ji. Ampak tudi to sem že naredila pred kakšno 10ko... Danes pač ni šlo.

Štart je bil super. Vsa tista energija, vsi vzkliki, vse roke ki mahajo. Niti malo nisem bila obremenjena z uro. Samo teči sem žela. In uživati.

Prva 2km sem rabila, da sem se ogrela - da so noge zalaufale. Potem je šlo. Veter niti ni bil tako zelo moteč. Pri 5ki pa prva kriza. Težke noge, kar nisem se uspela nadihat. Matic je ves čas pogledoval nazaj, kje sem in takrat sem mu prvič rekla, da naj gre dalje in teče svoj tempo. Kot vzoren možek je mojo željo seveda preslišal. 

Do 7ke sem potem držala njegov ritem - glava dol in samo greš. 

Potem pa veter - direktno v prsi. Ravno v trenutku, ko sem prvič v življenju pomislila, da nečesa ne bom zmogla. Da bi odstopila. Če ne bi bilo ob meni Matica, bi zagotovo nehala laufat. Verjetno bi malo odhodila in se skupaj z mislimi odločila kaj in kako. 

Potem pa pritečeš nazaj na Dunajsko. In spet vsa tista množica. Zadnji km je Matic potegnil. Glava nikakor ni želela popustiti, telo ni dalo. In sem tekla svoj tempo. Nekdo prehiti tebe, potem pa ti prehitiš nekoga in motivacija spet naraste. 

Ja, zadnji metri se kar ne končajo. Samo gledaš vse noge pred sabo in upaš, da kmalu pride tisti ovinek v levo.

Čas 1.00.58 - hitreje danes ni šlo. Ampak ponosna nase. Ker sem pritekla do cilja. Ker se nisem predala. In ker vem, da bom jutri lahko hodila. 

Tek je lep. Vseeno pa upoštevajmo svoje zmogljivosti. Prilagodimo dolžino proge. Zastavimo si realne cilje. Bodimo nežni do svojega telesa. In hvaležni, da  sploh lahko tečemo.